Seminar – Izdelava nacionalnih smernic

Seminar je otvorila prim. Dunja Piškur Kosmač, dr.med. državna sekretarka v Ministrstvu za zdravstvo, ki je v svojem govoru poudarila pomembnost azbestne problematike. Opozorila je na že dosežene rezultate v Republiki Slovenije ter opozorila na pomen nadaljnega aktivnega delovanja na tem področju. Z namenom celovite rešitve te problematike (vključno z implementacijo EU zakondaje) smo pričeli z pripravo Nacionalnih smernic za azbest.Udeležence je pozvala k aktivnemu sodelovanju na seminarju in jim zaželela uspešno delo.

Dr. Metoda Dodič Fikfak, dr.med. je v svojem predavanju predstavila osnovne dileme in probleme povezane z azbestom pri nas in v svetu. Azbest se uporablja že 2500 let za najrazličnejše namene. Kljub temu, da je vedenje o nevarnosti azbesta prisotna že od začetka tega stoletja so se prvi ukrepi začeli izvajati šele pred približno30 leti. Prve prepovedi so se v svetu pojavile v 70 ih letih tega stoletja. Leta 1990 se je v ZDA razvila amfibolna teorija, ki je zagovarjala stališče, da azbestne bolezni, predvsem mezotelioma povzročajo amfibolni azbesti, ne pa krizotil, lahko pa se reče, da je med znanstveniki več nasprotnikov, kot pa zagovornikov te teorije. Ker se v svetu porabi kar 90% krizotila, je logično, da je ukinjanje uporabe krizotila postalo pomembo, tako gospodarsko kot politično vprašanje.

Pri nas je dosedaj zabeleženih približno 40 mezoteliomov, v pričetku naslednjega stoletja se pričakuje velik porast azbestnih bolezni, predvsem mezotelioma, saj je latentna doba zelo dolga. V letih 1950-1970 je bila pri nas največja stopnja izpostaljenosti, torej se predvideva največ obolelih v času 1990-2010.

Nacionalno strategijo ravnanja z azbestom v Italiji je predstavil dr. Stefano Silvestri, dr.med. V začetku osemdesetih let se je v Italiji začela sprejemati prva zakonodaja na tem področju. Velik napredek je prineslo zanimanje medijev od leta 1986 naprej. Vesti o kancerogenosti in drugih nevarnostih azbesta so pripomogle h koordinirani akciji za preprečitev nadaljnega obolevanja za azbestnimi boleznimi. Leta 1991 je bil sprejet predpis o varni uporabi azbesta na delovnem mestu, leta 1992 je prišlo do popolne prepovedi azbesta, ena od redkih uporab azbesta, ki je še vedno dopustna, so tesnila za rezervoarje za klor.

Kljub temu se pojavljajo določene težave, predvsem: nepravilno izvedene ocene tveganja, slabo poročanje o prisotnosti azbesta, primanjkuje odlagališč, itn.

Dr. Silvestri je navedel tudi nekaj praktičnih predlogov:

– drobljivi azbestni materiali naj bodo prioriteta pri odstranjevanju,

– večina azbestnocementnih izdelkov lahko ostane tam kjer so, njihovo odstranjevanje lahko povzroči že večjo izpostavljenost,

– paziti je treba na način ozaveščanja javnosti, itn.

Heinz Kropiunik, dipl.ing., je predstavil zakonodajo Republike Avstrije in zakonodajo EU. Prepovedi azbesta v Avstriji so skoraj popolnoma v skladu z EU zakonodajo. Izjema je na primer, da so azbestcementni proizvodi, ki vsebujejo krizotil dovoljeni le za podzemeljska konstrukcijska dela.

Zakon o varnosti pri delu (1994) ureja minimiziranje tveganja z uporabo varnostnih ukrepov, zamenjavo azbesta z manj nevarnimi materiali, sprožitev postopka prepovedi, v kolikor alternative obstajajo, itd…. Izdelali so tudi navodila za tretiranje in odstranjevanje azbestcementnih izdelkov in sprejanega azbesta. Problematika odpadkov je bila urejena s predpisom iz leta 1990. Namen tega akta je urediti ravnanje z odpadki tako, da bodo minimizirani škodljivi vplivi na človekovo zdravje in okolje. Zato obstajajo posebna pravila za ravnanje z odpadki, ki vsebujejo azbest.

Predstavil je tudi EU zakonodajo. Direktiva 76/769/EEC je prepovedala vse amfibole, krizotilni azbest pa je prepovedan za posamezne vrste uporab (npr. igrače, barve, tekstil,..). V okviru EU-ja pa potekajo prizadevanja za še striktnejše prepovedi, saj je kar nekaj držav samoiniciativno zaostrilo pogoje za uporabo azbesta. Predlog je, da bi se prepovedalo tudi krizotil, z določenimi izjemami ter prehodnimi roki. Pri tem bo seveda potrebno upoštevati določene kriterije: ali obstajajo alternativni materiali za posamezne vrste uporabe, ali so le te res manj nevarne za zdravje in okolje. itn.. Ekonomski faktorji bodo seveda igrali določeno vlogo, vendar naj ne bi bili odločilni.

Projekt sanacije športne hale v Avstriji, je g. Kropiunik predstavil kot primer, kako se ta dela izvajajo v Avstriji. Odstranili so več kot 10.000 m2 azbesta, ki je bil uporabljen kot izolacijski material pod streho. Naloga podjetja IC Consultenten, katerega uslužbenec je tudi g. Kropiunik je bilo popolno načrtovanje sanacije, popis zalog, izdelava razpisne dokumentacije in nadzorovanje izvajanja del.

Predsednica podkomisije za azbest, Breda Pečan, prof.biol, je predstavila Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestruktuiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98), predvsem postopek sprejemanja tega zakona. Namen zakona je bil ukinitev proizvodnje in uvoza azbestcementnih izdelkov z dne 20.12.1996, promet z zalogami teh izdelkov pa je bil dovoljen še do 30.6.1998. S tem zakonom so se zagotovila določena sredstva za nakup tehnologije in opreme za proizvodnjo brezazbestnih vlaknocementnih izdelkov. Zakon je zagotovil tudi sredstva za predčasno upokojevanje delavcev, ki so na dan stopitve zakona v veljavo bili zaposleni v podjetju, ki uporablja azbest in bili tudi neposredno izpostavljeni azbestu, ter tudi sredstva za izplačilo odškodnin tistim, ki so zboleli za azbestnimi boleznimi.

Dr. Marta Ciraj, dipl.ing., državna podsekretarka v Ministrstvu za zdravstvo, je predstavila Uredbo o prepovedih in omejitvah pri proizvodnji, dajanju v promet in uporabi azbesta in azbestnih izdelkov (Uradni list RS, št 20/98). Uredba je prepovedala proizvodnjo, uporabo in dajanje v promet naslednjih vrst azbesta: amozit, aktinolit, antofilit, krokidolit in tremolit. Prepovedana pa je tudi proizvodnja, uporaba in dajanje v promet 18 vrst izdelkov, ki vsebujejo krizotilni azbest (npr. igrače, barve, ….).

Uredba predvideva izdajo uvoznih in izvoznih dovoljenj, le ta se na Ministrstvu za zdravstvo izdajajo od 1.1.1998. Uredba predvideva ustrezno označevanje azbestnih izdelkov, k izdelkom pa mora biti priloženo tudi navodilo za varno uporabo. Vodenje evidenc je predvideno tako za proizvajalca, ki daje izdelke, ki vsebujejo krizotil v promet ali uporabo, kot tudi uvoznike. Nadzor nad uredbo izvajajo carinski organi, tržni in zdravstveni inšpektorji ter inšpektorji za delo.

Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Uradni list RS, Ót. 26/97) je predstavila dr. Zlata Remškar, dr.med. Predstavila je azbestne bolezni: azbestozo, bolezni plevre, pljučnega raka, maligni mezoteliom plevre ali peritoneja, rak na drugih organih in organskih sistemih. Prikazala nam je konkretne primere azbestnih obolenj v Sloveniji.

Kot vodja interdisciplinarne skupine strokovnjakov, ki jo je imenoval minister za zdravstvo, je Majda Mandelc Grom, dr.med. predstavila delo ekspertne skupine za verifikacijo poklicnih bolezni. Dokaz izpostavljenosti je kumulativna izpostavljenost 25 vlaken/cm3let ali intenzivnejša kratkotrajna izpostavljenost. Verifkacijo v pravilniku naštetih poklicnih bolezni in oceno zmanšanja življenskih funkcij izvaja skupina, ki jo sestavljajo: zdravnik specialist medicine dela, zdravnik specialist internist – pulmolog, zdravnik specialist radiolog, izjemoma pa lahko tudi zdravnik specialist druge specialnosti.

Helena Petek Kos, dipl.iur., je predstavila delo komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (člani so predstavniki MGD, MDDSZ, MZ, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Republiški zavod za zaposlovanje) ter komisije za postopke sporazumevanj za priznanje odškodnin (člani so predstavniki ministrstva za pravosodje, ministrstva za zdravstvo, ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in Salonita Anhovo). Vlada Republike Slovenije je obema komisijama naložila, da pripravita metodologijo in kriterije za svojo delo in ji o svojem delu poročata vsakih 6 mesecev.

Do sedaj se je upokojilo 507 delavcev, od tega tri četrtine iz Salonita Anhovo, ostalo so delavci Donita, Fenolita, Fragmata, Izolirke TMT Velika Loka, TVT Maribor, TIT Velika Loka in Slovenske železnice.

Komisija za postopke sporazumevanja za priznanje odškodnin je dosedaj priznala odškodnino obolelim za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestu 35 osebam, za kar je bilo porabljenih 46 mio SIT.

Podpredsednik podkomisije za azbest, Marko Vudrag, dr.med., je predstavil nacionalne smernice za ravnanje z azbestom.

Državni zbor je s svojih sklepom predlagal Vladi, da izdela nacionalno strategijo za sanacijo azbesta v Sloveniji in predlaga zakon o sanaciji azbesta. To nalogo naj bi med drugim izvedla medresorska podkomisija za azbest, ki je bila ustanovljena 20.5.1997, vodi pa jo Breda Pečan. Namen strategije je sanacija zdravstveno ekoloških problemov povezanih z azbestom, cilj pa je izdelava Nacionalnih smernic za ravnanje z azbestom.

Osnovne naloge izvedbe tega projekta so:

– zbrati podatke o uporabi azbesta in azbestnih izdelkov, ter podatke o prometu z njimi,

– zbrati podatke o objektih in opremi, kjer je vgrajen azbest,

– poiskati možne alternative za posamezne uporabe,

– izdelati strategijo ravnanja za posameze skupine izdelkov, ko je potrebna njihova odstranitev,

– pripraviti navodila za ljudi, ki prihajajo v stik z azbestom,

– zbrati podatke o obolevnosti za azbestnimi boleznimi v Republiki Sloveniji, oceniti stopnjo izpostavljenosti, ter izdelati predlog ukrepov v zvezi z obolevnostjo,

– izdelati strategijo ravnanja z odpadki,

– izdelati strategijo osveščanja in obveščanja delavcev in prebivalstva,

– oceniti mednarodno sodelovanje, ter predlagati nove povezave.

Projekt bodo financirali: Ministrstvo za zdravstvo, Ministrstvo za gospodarske zadeve, Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Kot najboljši ponudnik za izdelavo projekta je bil izbran Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Projekt se že izvaja, dokončanja projekta pa je predvideno za konec leta 1999. Izvajanje projekta nadzira posebni projektni svet, ki ga je predlagala medresorska podkomisija za azbest, imenoval pa minister za zdravstvo.

Mag. Radovan Tavzes, dipl.ing.,državni sekretar, Ministrstvo za okolje in prostor je predstavil Uredbo o emisiji azbesta in pri odvajanju odpadnih voda (Uradni list RS, št. 75/97).

Uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo azbesta v zrak in pri odvajanju tehnoloških voda iz virov onesnaževanja, in sicer:

– mejne vrednosti emisije azbesta in drugih snovi iz virov onesnaževanja in

– ukrepe v zvezi z zmanjšanjem emisije azbesta.

Vir onesnaževanja je objekt ali naprave, kjer se proizvede, obdela, predela, zbira ali odlaga več kot 100 kg azbesta na leto. Določena je mejna koncentracija azbesta v odpadnih plinih (0.1 mg/m3), če skupna količina odpadnih plinov iz vseh izpustov vira onesnaževanja presega mejno količino 0.5 g/h. Uredba nalaga investitorjem, da pri novih investicijah uporabijo tehnologijo, ki zagotavlja, da predpisane mejne vrednosti ne bodo presežene, in bo omogočena najnižja možna stopnja emisije.

Direktor Urada za varnost in zdravje pri delu, mag. Milan Srna, dipl.ing. je predstavil Konvencijo o varnosti pri uporabi azbesta in o varnosti in zdravju pri delu z azbestom (Uradni list SFRJ, št. 4/98) in direktivo EU o varovanju delavcev pred tveganji, ki jih povzroča azbest.

Konvencija se uporablja za vse dejavnosti, v katerih so delavci na delovnem mestu izpostavljeni azbestu. Države morajo predpisati ukrepe, s katerimi se zavarujejo delavci, uvesti je treba preventivne ukrepe in ustrezne delovne metode ter vzpostaviti je treba tudi ustrezen sistem nadzora.. Kadar je to le mogoče, se naj azbest zamenjuje z manj nevarnimi materiali, uporabljajo se naj nadomestne tehnologije, uporaba azbesta se naj prepove v največji možni meri, predvsem krokidolit in njegove izdelke. Etiketiranje mora biti izvedeno v jeziku in na način, ki je dostopen delavcem. Pristojni organ posamezne države mora predpisati meje, do katerih smejo delavci biti izpostavljeni azbestu,ter zagotoviti ustrezno zaščito (dihalni aparati in posebna zaščitna oblačila). Odstranjevanje azbesta lahko izvajajo samo posamezniki in podjetja, ki so za to usposobljena in potrjena s strani države. Odstranjevanje mora potekati na način, ki ni nevaren za zdravje delavcev. Meriti je potrebno koncentracijo azbestnega prahu v zraku. Delavci morajo imeti pravico do zdravniških pregledov in ustreznih informacij. Delavci so obvezani, da v mejah lastne odgovornosti spoštujejo predpisana navodila.

Direktiva Sveta EU 83/477/EEC (doplnitev:91/382/EEC) o varovanju delavcev pred tveganji, ki jih povzroča izpostavljenost azbestu, je ena od direktiv, za ketere implementacijo je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Direktiva v veliki meri sloni na prej omenjeni konvencije, torej je Slovenija to področje dolžna urediti že zaradi konvencije, ki jo je ratifcirala, in ne le zaradi bodočega članstva v EU.

Obveznost ocenjevanja tveganja, vzpostavitev drńavnega sistema prijavljanja del, pri katerih so delavci izpostavljeni azbestu in prepoved uporabe azbesta s postopki razprševanja so ene od glavnih zahtev direktive. Direktiva navaja ukrepe, ki jih morajo izpolnjevati delodajalci, predpisuje obveznost izvajanja meritev po predpisanih metodah ter mejne vrednosti za posamezne vrste azbesta ter navaja obveznost delodajalca, da v primeru prekoračitve mejnih vrednosti določi ukrepe, s katerimi se zavaruje zdravje delavcev.

Direktiva ne nasprotuje strožjim zakonom držav članic, s katerimi se zagotavlja boljše varovanje, še posebej, če predvidimo zamenjavo azbesta z manj nevarnimi snovmi

Marko Machiels, predstavnik nizozemskega podjetja za odstranjevanje azbesta Holland Reinigung Group/Search je prikazala, kako se na Nizozemskem in v Nemčiji odstranjuje azbest. Ogledali smo si film o treh različnih primerih odstranjevanja azbesta, in sicer odstranjevanju azbesta iz vlaka, odstranjevanje azbesta iz podmornic in odstranjevanje azbestnega protipožarnega nanosa iz šestnadstropne stavbe.

Dela se izvajajo pri podtlaku 30 Pa, delavci nosijo posebna zaščitna sredstva, obstaja pa tudi poseben postopek vstopa delavca v delovno cono, in izstopa iz nje (vključuje čiščenje, umivanje, itd), tako, da ne prihaja do izpostavljanja. Pri izvajanju del se zelo pazi, da azbestni prah ne prehaja v okolico, območje, kjer se dela izvajajo so neprodušno zaprti . Vsa oprema in ves ostali material, ki je bil v stiku z azbestom, se embalira, z njim se ravna enako kot s samim azbestom.

Sledi temeljit pregled inšpektorjev, ki ugotovijo, ali so bila dela dobro opravljena ter merjenje količine azbesta v zraku. Enkrat tedensko se odstranjeni azbest tranportira na prav za to določena odlagališča, ki so pod državnim nadzorom. Vse transporte, vključno s količinami azbesta, je treba uradno priglasiti.

Predstavnik italijanskega podjetja FABRIS, Tomaž Vončina, je prikazal način sanacije azbestnih strešnih kritin. V filmu smo si ogledali:

– montažo nove kritine na že obstoječo staro azbestno streho (postopek je namenjen sanaciji krhkih ter močno načetih starih kritin),

– zaščite z uporabo impregnacijskih smol, ki se vpojijo v kritino (postopek je primeren za strehe v dobrem stanju) ,je varen in učinkovit način preprečevanja uhajanja azbestnih vlaken iz strešnih kritin v okolje,

– postopek zamenjave z kritino, ki ne vsebuje azbesta (postopek je primeren za zelo poškodovane kritine).

Milko Rutar, ing., Salonit Anhovo, je predstavil Salonit Anhovo in izkušnje tega podjetja pri odstranjevanja azbesta.

Azbestcementni izdelki so se v Salonitu Anhovo izdelovali od leta 1922, največja proizvodnja je bila v letih 1974-1981, ko je poraba narasla celo do 26.000 ton azbesta/leto. V celotnem obdobju 1922-1996 je bilo v Salonitu porabljeno cca. 600.000 ton azbesta, predvsem krizotila. Do leta 1992 so se uporabljale tudi druge vrste azbesta, v skupni količini 37.133 ton.

Ker se je leta 1980 pojavila prva decidirana diagnoza azbestoze, do konca leta 1985 pa jih je bilo že preko 50, se je podjetje samoiniciativno odločilo, da ukrepa. Aprila 1986 so tako sprejeli Program razreševanja problemov zaprašenosti delovne okolice, kjer je bil opredeljen cilj, da se na vseh delovnih mestih zniža zaprašenost pod mejo 1vl/cm3. Cilj je bil dosežen leta 1990. V letih 1980 do 1995 je bilo ugotovljenih 274 primerov azbestoz, trend obolevanj pa se bo verjetno le počasi začel nižati, trajal naj bi do cca. 2015 -2020 leta. Število obolelih naj bi doseglo 500 primerov, kar je posledica kar 10 do 25 letnega zamika med izpostavljenostjo in izbruhom bolezni.

Sprejet je bil načrt prestruktuiranja tehnologije v vlaknocementno, kjer naj bi azbest nadomestili drugi materiali (celuloza, PVA vlakna, ….). Glede na zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestruktuiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98) se je proizvodnja ustavila na dan 20.12.1996. Tedaj se je pričelo s programom čiščenja in dekontaminacije prostorov, v kateri se je odvijala proizvodnja.

Postopki odstranjevanja azbesta se izvajajo v treh fazah: grobo čiščenje, čiščenje in zaščita strojnih naprav, ki se bodo uporabljale tudi po zamenjavi azbestne proizvodnje v neazbestno, fino čiščenje in gradbeno saniranje objektov (v kolikor je to potrebno). Pri tem se uporablja mokri ali suhi postopek sesanja ter nizkotlačno in visokotlačno čiščenje – pranje (odvisno od tega, kateri postopki so bolj primerni v konkretnih primerih).

Preventivni ukrepi zajemajo predvsem omejitev števila delavcev, ki izvajajo čiščenje, uporabo ustreznih zaščitnih sredstev ter upoštevanje določenih higienskih pravil (prepoved kajenja, uživanje hrane, pijače, itd…). Delavci, ki izvajajo čiščenje ne smejo bili mlajši od 21 let.

Delavci pri svojem delu uporabljajo različna zaščitna osebna zaščitna sredstva za zaščito dihal ter prahotesne kombinezone, po potrebi tudi druga osebna zaščitna sredstva. Vsa zaščitna sredstva morajo ustrezati normativom. Med sredstvi za zaščito dihal se uporabljajo: respiratorji, polmaske s filtri za prah, zaščitne maske z dovajanjem zraka na motorni pogon ter zaščitne naprave za dihanje, ki delujejo neodvisno od atmosfere okolice. Izbira posamezne zaščite je odvisna od delovnih pogojev ter koncentracije azbesta pri odstranjevanju azbesta.

Odpadki se shranjujejo v posebne zaprte kontejnerje, po mońnosti v navlańenem stanju. Pri vseh transportih odpadkov je treba prepre.iti sproščanje prahu v atmosfero. Za varnostne ukrepe je treba poskrbeti tudi na posebni deponiji, kjer se sprotno zasipa dnevno pripeljane odpadke s pokrivno plastjo zemlje, debeline najmanj 25 cm.

Meritve zaprašenosti se izvajajo z različnimi postopki, zaradi večje objektivnosti se analiza vzorcev po EDAX metodi izvaja v neodvisnih inštitucijah v Sloveniji ter istočasno v tujini. Iz prvih znanih rezultatih, izmerjenih po očiščenju dela proizvodnih prostorov je razvidno, da so koncentracije azbesta v zraku močno padle. Rezultati so primerljivi z tujimi standardi, postavlja pa se logično vprašanje, do katere meje je potrebno izvajati čiščenje.

Salonit Anhovo od države pričakuje, da s predpisi določi ukrepe za pravilno izvajanje sanacij, načine in postopke izvajanja meritev zaprašenosti na delovnem mestu ter določi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati delavci, ki izvajajo sanacije (vključno s programi za ustrezno izobraževanje). Država naj bi tudi uvedla podelitev koncesij podjetjem za odstranjevanje azbesta.

Darja Boštjančič, dipl.ing., Ministrstvo za zdravstvo, je predstavila delo Medresorske komisija za nevarne snovi. Začetki medresorskega sodelovanja na področju nevarnih snovi segajo v leto 1994. Ministrstvo za zdravstvo kot pobudnik koordinacije je v letih 1994 do 1996 organizirala 5 “ad-hoc” medresorskih sestankov. Uradno je bila medresorska komisija za ravnanje z nevarnimi snovmi ustanovljena 25.7.1996. Komisija ima zdruńevalno, usklajevalno in svetovalno vlogo. Nalogi komisije sta usklajevanje dela pristojnih resorjev na tem področju ter priprava ocene stanja, določitev ciljev in priprava nacionalnega programa za ravnanje s kemikalijami. “lani so predstavniki pristojnih ministrstev, Gospodarske zbornice Slovenije, znanstvenoraziskovalnih inštitucij, sindikatov in nevladnih organizacij. Koordinacijo izvaja Ministrstvo za zdravstvo.

Komisija je pripravila posnetek stanja na področju ravnanja s kemikalijami. Na njegovi podlagi se na delavnici (80 udeležencev iz vseh pristojnih resorjev, nevladnih organizacij, industrije in zainteresirane javnosti), ki jo je organizala komisija, določili nacionalne pioritete za kemijsko varnost, le te pa so: odpadki kemikalij, zakonodaja, nesreče s kemikalijami, zdravje in varstvo pri delu in monitoring. Ta področja so prednostna pri pripravi nacionalnega programa za ravnanje z nevarnimi kemikalijami.

Pod okriljem medresorske komisije deluje tudi več medresorskih podkomisij, zadolženih za posamezna področja, oziroma izvedbo posamezne konkretne naloge. Ena od teh komisij je podkomisija za ravnanje z azbestom.

V okviru medresorske komisije, kot tudi podkomisij prihaja do težav pri sodelovanju med posameznimi resorji. Zato se poziva vse natem področju delujoče, da s skupnimi močmi storijo vse za bolj usklajeno delovanje na tem področju, predvsem pa za bolj osredotočeno delovanje v smeri zastavljenih ciljev.

Leave a Reply